Pravimo: „Tako sem lačen, da bi lahko ubijal.“ Nekaj bo že resnice v tem. Prazen želodec prebudi zver v nas ali vsaj nestrpnost, živčnost. Kar spomnite se, ko ste bili nazadnje lačni sredi dišeče kuhinje in ste pod mizo nestrpno mencali, da dobite svoj obrok. Hrana je vir energije. Toda ne edini, na to prepogosto pozabljamo. Vir neskončne energije je tudi v nas, vprašanje pa je koliko ljudi ga s pridom črpa.
Tu ne bom na dolgo in široko govorila o vrstah postenja in pozitivnih učinkih odrekanja hrani. Zdi se mi, da se o tem že kar nekaj piše in govori, kar je vzpodbudno. Ko se sprehodim po nakupovalnih centrih se čudim pod kakšno težo se šibijo nakupovalni vozički. To me veseli, saj recesije vsaj na takih mestih ni opaziti.
Bolj kot količina, je zanimiva vsebina prikolic, ki jih človek tako z veseljem polni. Z zanimanjem se sprašujem, če potrošniki prebirajo sestavine artikla in se ozirajo na aditive. Preveč vnesenih strupov namreč sčasoma oslabi celoten organizem, imunski sistem upade in začnejo se prehladi, glavoboli in obolenja.
In zakaj post? Poleg tega, da je to za telo priložnost, da se samozdravi, je odličen način spoznavanja sebe, svojih zakopanih vsebin.
Prvi dan je najtežji. Tu človek spoznava svojo voljo. In to je dobro. Vedeti pri čem si, namreč. Boš mož beseda ali ne? Kako ti je, ko se odločiš za post? Si trden ali v dvomih? Se odloča tvoj ego ali gre za notranji klic, da je post samo pot do najglobljega stika s seboj. Ne pozabimo, da post prakticirajo številna verstva kot potrebo po očiščenju in spoznavanju sebe.
Mnogi se odločijo za dan posta ob vodi, čajih in sveže iztisnjenih sokovih. Lepo jim gre, zvečer pa jih hladilnik zapeljivo vabi in ko je želodček že poln, je zadovoljstva konec. Mnogi tako klecnejo tik pred srečnim izidom, kar se odslikava nedvomno tudi na ostalih področjih življenja.
Daljši post postane napet triler. V človeku se takrat bojujeta najmanj dve plati. Tista dobra in ja – saj veste, manj dobra. Mnoge je tega strah, zato se za kaj takega raje ne odločijo. A to je življenje polno strahov in nemoči. Nedvomno mora biti za postenje posameznik psihično in telesno pripravljen. Strokovno vodstvo je pri daljših postih sestavni del predpriprave.
Ko odločitev pade, se podamo na novo pot. Najbolj ganljivo je, ko dejansko dojameš, da si v sebi odkril nekaj, za kar nisi slutil, da sploh v tebi obstoja. Prav vsak že po prvih treh dneh začuti, da post prinese v telo in duha zatišje. Bolj si prazen, votel in nekako miren. Celotno bitje varčuje z energijo, zato je ne razmetavaš. Še govoriš samo toliko kot res moraš. Nič ni več impulzivno in živčno, temveč bolj umirjeno. Dober občutek!
Toda to je zgolj ena stran življenja brez hrane. Pravi izziv pride nasproti, ko po nekaj dneh ali tednih zaznaš v sebi čustva, ki jih že dolgo nisi čutil. Lahko se zgodi, da brez razloga planeš v jok in samo jokaš. Izjokavaš, se čistiš. Preteklost, spomin, nekaj kar ostaja s teboj skozi čas. In to prija. Osvobaja. Iz tebe že v naslednjem trenutku lahko skoči pobesneli volk, čeprav nagonsko še vedno varčuješ z energijo in se jeza hitro pretopi v žalost. Kot odsev z obzorja morja se vračajo spomini na boleče izgube, ki smo jih doživeli. Vse, kar tiho čaka varno zaprto v pandorino skrinjico nezavednega, post nežno naplavlja. Soočiš se sam s seboj. Mnogi menijo, da brez hrane ne zdržijo. Potem zmagoslavno ugotovijo, da se med postenjem še boljše počutijo. Bobneča glava polna misli, postane miren ocean. In takrat spoznaš kako napačne misli utrujajo, kako analize vsakdana jemljejo moč. Ugotoviš, da z napačnimi mislimi smetiš, izčrpavaš sebe in ostale.
Ob postu prija meditacija. Poglabljanje vase. Pa dolgi sprehodi. Takrat je bitje sposobno videti med lastne vrstice igric, ki jih igramo z bližnjimi. Hitreje opazimo, da igramo vlogo žrtve, se smilimo sami sebi, naplavlja nam misli kot so „jaz ne morem več“ ali „dovolj imam vsega“. Prednost posta je, da te misli ujamemo, jih opazimo, saj praznina v nas odmeva in opogumlja sprejetje tistega, kar vzklika v nas.
Seveda počasi v času praznih ust posije tudi sonce. Temni oblaki podzavestnih vzorcev se razkadijo in sonce zasveti močneje kot poprej. Smeh se vrne v naše življenje. Ko smo lačni, sprejemamo. Življenje sprejemamo – takšno kot je. Nimamo energije, da bi se upirali. In to je veliko darilo, saj prinaša spoštovanje do tega, kar mi prinaša dan, trenutek.
Za najbolj pogumne post prinaša odrekanje. Odrekanje ni še ena zoprna reč v vrsti napornih varčevalnih ukrepov, temveč je svobodna odločitev. Ko se zmorem odreči, sem svoboden. Pred tem me ima tisto brez česar ne zmorem, v pesti. Njen ujetnik sem. Ko se osvobodim, se pritihotapi mir in sčasoma neskončna jasnina. Takrat zreš v obličje lastni notranji moči, veličini svojega bitja. Občutek, da je vse dobro. Vznikne nova energija in ne boste verjeli – rodi se nov človek. Čist. Samouresničen. Pomirjen.
Neprecenljivo. ❤️
MojChi
Rad bi naprej, vendar se mi vedno znova zgodi, da me nekaj ustavi? Imate tudi vi kdaj občutek kot bi se borili z mlini na veter? Uspe vam narediti korak naprej, a se že kmalu znajdete pet korakov nazaj. Imate občutek, da vas nekdo znotraj vas sabotira? Kaj pa če obstajajo različni deli podzavestnih podosebnosti, ki niso integrirani v celoto in zataknjeni v bolečem travmatičnem spominu, odigravajo vloge, ker ne vedo, da je igre že zdavnaj konec in vas nehote ovirajo na poti naprej? Pridružite se nam na Intuitivni postavitvi, spoznajte svoje podosebnosti in jih integrirajte v celoto, da boste lahko končno naredili spremembo.
Prijaviš se lahko na: info@mojchi.com
Delujemo z namenom pristne pomoči, osebne rasti in poglobljene, srčne obravnave vsakega, ki pride k nam. Nudimo vse od celostne terapije, zvočne terapije, dela s telesom, do hipnoterapije, jyotish svetovanja, regresije in medijstva. Ne veste, kaj bi izbrali? Kliknite spodaj in ugotovite z našo pomočjo.
Odgovorili vam bomo v najkrajšem možnem času.
