Geneza

Zanimivo je opazovati kako sodoben čas feminizma utruje prepričanje o pomembnosti ženske esence – ženskega ( jin) prinicipa, ki manjka ne le moškim, ampak tudi nam ženskam. Ne premoremo ga ne eni in drugi kaj dosti, zato ga iščemo zunaj sebe. Moški vpijejo:”Kje so še nežne in ljubeče ženske?” Me pa takisto: Kje je moški, ki me ljubi in ceni, je povezan s svojimi čustvi?” Nihče nikomur ne zaupa. Ne zares in ne v globino.

Čeravno gre morda le za konstrukt poravnave preteklosti, kjer je zaradi civilizacijske teme dušnih vrlin moški v zgodovini ( zaradi ločenosti od jin principa) gradil svet goste in temne materialne ravni razumevanja obstoja. S prstom ta jezni moški sedaj kaže na žensko, ki je morala zaradi preživetja ( v preteklosti je bila v ospredju podrejenost ženske moškemu, pogosto so se dogajala posilstva, zlorabe ) zatreti svoj jin princip ( nežnost, milino, zaupanje, prepuščenost, itd). Ženska je morala postati podobna moškemu, da bi lahko v njegovem svetu pravil preživela. Sem pa tja se je v zgodovini izjemoma pojavil matriarhat, o njegovih prednostih in pasteh se morda razpišem drugič.

Feminizem ni tako v mojih očeh v najglobljem smislu nič drugega kot poizkus vstajenja ženske v črni togi in utesnjeni obleki moškega, ki je ponovno uboj ženske jin esence, saj se mora ženska bit skozi svoj moški jang princip boriti za pravice in enakopravnost, namesto, da bi legla v moško naročje in mu zaupala, da jo bo v svoji prebujenosti zacelil in ona skozi milino njega, da bi skupaj postala ta zdrava celota dopolnjevanj. A kdo bi zaupal lastnemu rablju? Človeku, ki te je nekoč pohabil? Ne smemo pozabiti, da medgeneracijski vzorci živijo v vsakem od nas. In tako danes razmišljata oba spola. V visokih petah emancipacije sedaj ona hodi po njemu, služi svoj denar in mu dokazuje navidezno moč. Podreja si ga skozi seksualno manipulacijo in mu meče drobtine navidezne ljubezni. Ona je močnejša, ker več ne čuti, on je ubog, ker je trčil ob svojo majhnost in ranljivost. Postal je copata, čustveni invalid in strahopetec. In ona – okronana v bolestni jang, je zrasla v kraljico svojega brbotajočega se uma, kjer si ustvarja iluzijo o lastni nedotakljivosti.

Čakam torej na čas, ko si bomo skozi pretirano ukvarjanje s seboj v obilici kvazi osebne rasti zmogli iskreno priznati, da se potrebujemo! Moški njo. In ona njega.

Gre za to, da oba spola brez tega celičnega spomina životarita, namesto živita. Grešita v nevednosti, namesto ljubita. Ustvarjata brezno, namesto mostov.

Čas, ko želijo ženske same zanositi, živeti in moški želijo ljubiti mnoge ženske ter jih na koncu vse zapustiti ( zamenjati eno za drugo), je odraz te globoke rane, da se ne moreta dva spola, dva človeka najti v Edinosti in Enosti božanske povezanosti, v celoti rožnega cveta; kot pestič in prašnik. Mi skupaj z nekom smo namreč ta cvet in opraševanje se lahko v resnici začne, ko se ta cvet srca obeh odpre v ljubezni in esenci vsepovezanosti z vsem (kot za opraševanje poskrbi žuželka), tako za nas poskrbi vera v Silo, da smo le skupaj božji. 

MojChi 🙏❤️