Obstoj, točka preloma in prečkanje mostu zavesti

Tako se mi dogaja v teh nenavadnih časih, ko jutra še dobro ne zadihajo, da iz omrtvelih betonskih in steklenih ograj človeštva, padem v živo zeleno, v malo divjino nezavednega, kjer se poraja drobec spontanosti, neurejenosti, kjer kontrola uma izgubi svojo moč. Kakšna svoboda. Kakšen ples in lahkotnost. Tam je polno malih skrivnosti, ki me bogatijo in naredijo resnično srečno. Začudeno nad vsem, kar pleše na travniku svetih Porajanj zame in sočasno za vse nas.

Morda zato lahko onkraj tiste meje zavonjam zrak, ki omamno zadiši. Mar poprej nisem zares vonjala? Vonj je intenziven in božajoč. Po vodi in listju, sveže pokošeni travi. Začutim sonce, ki se me blago in ljubeče dotika, kot majhen otrok s katerim se zbujam v nova jutra. Mar ga kdaj pozabim zares začutiti, se ga zavedati polno? Drevesa tako živo strmijo vame in poplesujejo v ritmu vetra. Vse okrog mene utripa v svojem ritimčnem vzdihanju, ki je priča obstoju.

Obstojam. Obstojaš. Če si pustiva, mar ni to dovolj? Ni to zadosten čudež, razlog za polnost dihanja in veselja … Ker sem. Ker si. Ker sva?

Mar ni to jedro, skrivnost, ki tisočletja spregledana srcu in duši nemo čaka na poljub princa zavesti, ki se ne more izraziti zaradi navlake skrbi in gmote čustev, ki niti niso jaz ali ti. So le ovitek, ki ga je možno odvreči, dojeti njegovo iluzijo in ga sočasno dojeti kot učno platformo na tablici življenja. Vse, kar obstoja v binarnih ritmih kod našega nezavednega, obstoja skupaj z menoj in s teboj, z nami, da nas orgazmično ziba v kontraste vrtinčastih potencialov vsega doživetega, kdajkoli videnega, spoznanega. Ne razdvaja nas, bogati pa in poglablja.

Vse bo minilo, prijatelj moj. Zatorej užij predstavo na platnu lastnih projekcij.

Jaz in ti sva namreč zavest. In ona preprosto ve, da je vse odvisno od našega dojemanja, naše percepcije. V nas je inteligenca, ki določa kaj bomo gledali v kinu svojih iluzij. Morda je prav zdaj čas, da vsak najde svoj most in točko na njemu, kjer se zavest lahko raztopi kot sladoled na vroč poletni dan. Naj se razleze, naj se razlije in v nas polno doživi, kar um ne dopušča, da bi bili sploh zmožni začutiti, zaobjeti z vsemi čuti, ki sicer utrujeno zehajo, ker gospa zavest omamljeno drema. A to je životarjenje v conah udobja, je ujetništvo v zlatih kletkah prezira do prvinskosti obstoja. Je umetelni kič na topli preprogi duha.

Ostati tam…? Bi bila velika potrata tebe samega. Tvojega obstoja. Čeravno se lahko odločiš tudi za dolgo in speče življenje, ker je navidezno bolj varno. Vse ti je dopuščeno.

Morda pa le…se tako kot v meni, nekaj premakne in greš…. In narediš!

Vem!!! Naučeni smo, da spregledamo bistvo. Zato se zdi, da je pot do njega labirint, a dobro je vedeti, da je sobana čudežnega v nas. Za vse sobane katerih nosilec sem, pa imam ključ.

Kaj se zgodi potem, zapišem kakšen drug dan. Danes pa se samo zavedajva, kaj lahko najdeva v sebi in da ključ do tam že od nekdaj imava.

Celo ljubezen kontroliramo. Sosedov fant je tako lep, a ker jo je strah, da ji ne bo vračal čustev, se prepriča, da se ne bo zaljubila vanj ali zaznavala naklonjenosti do njega. Zapre srce za naravne občutke, ki pač tečejo, se dogajajo… Izven njene mentalne kontrole! V tem je čar življenja, kajne?

Strah je gospod. Kontrola pa gospa. Večno hodita skupaj, če jima pač dopustimo.

To je težko življenje v resnici. Kontrolirati, kako mlada in lepa bom… In seksi. Pa uspešna, suha, bogata, ocenjevana kot “dobra po srcu”. Kaj si bodo drugi mislili o meni, jim bom všeč ali ne. To ni naravno!!! Truditi se za vse to. Ni organsko. Tako je naporno, da vmes zmanjka vitalne energije za pristno živeti!